12 planincev PD Paloma se nas je zgodaj zjutraj odpravilo na dolgo pot na planinsko potepanje v Črno goro. V Črni gori sta se nam za nekaj dni priključila še dva. Prvi dan smo praktično porabili za vožnjo skozi Hrvaško in Srbijo do Črne gore. Spotoma smo se ustavili na Zlatiboru, kjer smo si ogledali kavbojsko mesto. V Črni gori smo se nastanili v mestu Plav blizu meje z Albanijo.
V tem delu Črne gore smo nameravali obiskati nekaj vrhov v Prokletijah. Prokletije ali Preklete gore poznane tudi pod imenom Albanske Alpe, so gorsko območje na zahodnem Balkanskem polotoku, ki segajo od severne Albanije do Kosova in vzhodne Črne gore. Najvišji vrh Prokletij, Maja Jezercë ali Jezerski vrh 2694 m, je drugi najvišji vrh Albanije in najvišji vrh Dinarskega pogorja.
Drugi dan je bil predviden za prvo turo, vrstni red pa smo morali zaradi vremena malo spremeniti. Tako smo se ta dan odpeljali skozi mesto Gusinje v dolino Grebaje. Ta dolina je bila po mnenju Črnogorcev v času naše skupne domovine YU ena najlepših v takratni državi, takoj za našo Logarsko dolino. Iz te doline smo se povzpeli na Volušnico – manjše pogorje v Prokletijah. Povzpeli smo se na vrhove Popadija 2030m, Talijanka 2057m – po grebenu obeh vrhov teče meja med Albanijo in Črno goro. Zadnji vrh je bil Volušnica 1879m. To pogorje je pravi raj za fotografe, saj se na drugi strani doline Grebaje dvigajo vrhovi v skupini Karanfili, katere smo imeli kot na dlani. Pri povratku smo se ustavili še pri Alipašinih izvorih – to je največji kraški izvir v Črni gori, voda priteka na več mestih kar iz zemlje. Te vode tečejo potem v Plavsko jezero. Iz tega jezera pa teče kot izvir reka Lim. Lim teče potem iz Črne gore v Srbijo in BiH, kjer se izliva v Drino.
Tretji dan smo se odpravili na najvišji vrh Črne gore. Vzpon na ta vrh traja okrog 6 ur, ker smo bili v skupini večino starejši, smo pot nekoliko skrajšali s terenci, ki so nas odpeljali na eno od planin. Tako smo pot skrajšali za dve uri. Po lepi poti smo se povzpeli na prevoj (sedlo) Preslopit. To je prelaz za prehod iz Črne gore v nacionalni park Valbona v Albaniji. S tega sedla nas je čakal strm, vmes tudi zahteven vzpon na sedlo med Kolatami. S sedla ni bilo več daleč do najvišjega vrha Črne gore Zla Kolata 2535m. Prevedeno bi to pomenilo zlobna paša, leži pa na meji z Albanijo. Z vrha se nudi čudovit razgled na Prokletije na Kosovu in Albaniji, pogled sega tudi do najvišjega vrha Prokletij – Jezerski vrh. Po sestopu z vrha sva se z Nevenom povzpela še na Dobro Kolato ali dobro pašo 2525m, ki celoten leži v Albaniji. Po povratku v dolino Ropojano smo si ogledali še en kraški izvir – Oko Skakavca ali Savino oko, voda od tu teče kot reka Grlja v Plavsko jezero. Na povratku smo se ustavili še ob slapu Grlja.
Četrti dan smo se odpeljali na katun (planino) Bajroviča. Od tu smo se povzpeli do Hridskega jezera, ki leži na višini 1980m in je eno najviše ležečih jezer v Črni gori. Od jezera je sledil strm vzpon na Hridski krš 2358m. Ta predel leži v bližini tromeje med Albanijo, Kosovom in Črno goro. Vračali smo se po drugi poti, tako da smo naredili krožno pot. Po povratku smo si ogledali še mesto Plav in Plavsko jezero. Na vseh turah v Prokletijah smo imeli domačega vodnika Ahmeta. Je gonilna sila planinstva v tem delu Črne gore. Bil je traser večine označenih poti v črnogorskih Prokletijah, je vodja GRS Plav, vodja markacistov Plav ter gorski vodnik.
Peti dan smo se odpeljali iz Plava v Žabljak. Spotoma smo se ustavili ob reki Tari in si ogledali betonski most Đurđevića, katerega so gradili med leti 1937 in 1940 in je bil takrat največji betonski most v Evropi. Tako smo prispeli v Nacionalni park Durmitor. Durmitor je gorski masiv, ki spada k Dinarskemu gorstvu. Na severu ga omejuje kanjon reke Tare, na zahodu kanjon reke Pive, na jugu pa kanjon reke Komarnice, vzhodno pa se nahaja 1500m visoka Jezerska Površ. Tara in Piva se v BiH združita v reko Drino. V Durmitorju je 48 vrhov višjih od 2000m.
Ta dan je bil pred nami še vzpon na Prutaš. Prutaš je eden izmed najbolj znanih in pogosto fotografiranih vrhov Durmitorja, nekakšna ikona tega gorovja. Za to so zaslužne značilne proge oz. “veje” (črnogorsko prutovi), ki potekajo po celotnem zahodnem pobočju. Izhodišče za Prutaš je Todorov do. Pot na ta vrh se začne takoj strmo vzpenjati, strmina ne popusti vse do vrha. Na dveh mestih je pot izpostavljena in zahtevna, zato za ta vrh ne bi mogel trditi, da je lahko dostopen. Z vrha Prutaša 2393m se nam odpre krasen razgled na vrhove Durmitorja, tudi na naše prihodnje cilje Bobotov kuk in Bandojerno. Po fotografiranju in zasluženi malici smo se odpravili na izhodišče, nato pa se odpeljali do naše nastanitve v Žabljaku – Planinarski dom Neviđeno.
Šesti dan je bil predviden za pohod na najvišji vrh Durmitorja. Tokratno izhodišče je bil Dobri do. Po dolini Urdeni do se počasi vzpenjamo v dolino Mliječni do in nato do Zelenega vira. Od tu se pot strmo vzpenja čez pragove južnega pobočja Bobotovega kuka do sedla med Bobotovim kukom in Lućinim vrhom. Dalje pot ni tako strma, pripelje nas do Škrčkega pogleda – sedla med Bobotovim kukom in Đevojko. Od tu se nam odpre pogled proti Škrčkim jezerom. Od tu do vrha je pot bolj zahtevna, v pomoč nam je tudi nekaj jeklenic. Bobotov kuk 2522m je najvišji vrh Durmitorja. V zavesti veliko Črnogorcev je to najvišji vrh Črne gore, saj leži Zla Kolata, ki je višja, na meji z Albanijo. Bobotov kuk vsako leto obišče veliko pohodnikov, tako je bilo tudi danes. Z vrha so krasni razgledi na celotni Durmitor. Počasi in previdno smo se vračali z vrha, nekaj se nas je potem povzpelo še na Đevojko 2440m in na Lućin vrh 2396m. Po isti poti smo se vrnili na izhodišče ter se odpeljali v Žabljak.
Sedmi dan je bilo naše izhodišče sedlo Sedlo. Podali smo se pod Uvito gredo po poti, ki vodi proti Bobotovem kuku do dolinice Surotka. Tu smo zapustili označeno pot in se podali na delno neoznačeno pot, delno brezpotje na sedlo Trojni prevoj. To je sedlo med Bandojerno, Zupci in Minin bogazem. Mi smo se usmerili desno navzgor na vrh Bandijerne 2409m. Tudi s tega vrha so razgledi enkratni, predvsem na Bobotov kuk, ki je od tu videti zelo koničast. Ob povratku smo se nekateri povzpeli še na Uvito gredo 2199m, od koder se lepo vidi izhodišče Sedlo. Po povratku je sledil še kratek postanek za okrepčilo, nato pa povratek v Žabljak. Naslednji – zadnji dan nas je čakala samo še vožnja domov. Tokrat smo se peljali čez BiH in Hrvaško.
Tisto, kar smo planirali, smo vse dosegli in še nekaj dodali. Povzpeli smo se na 12 vrhov, eden je bil pod 2000m, vsi ostali nad 2000m. Prehodili smo približno 55 km, za to porabili 35 ur in naredili 6200 višincev.
Na koncu zahvala PD Paloma, ki nam je pomagalo s financiranjem tega izleta.
Srečko Najmajster
