. januarja 2008 je Rajko Koražija na Tekaškem forumu (TF) objavil zanimivo vest, da je Planinsko društvo Paloma Sladi Vrh že v letu 2001 odprlo planinsko pot, ki poteka po mejah ter po krajih občine Šentilj. Za več podatkov o poti nas je naslovil na internetni naslov planinskega društva. V nadaljevanju je navedel, da bi lahko pot opravili tudi v enem dnevu, kot se jo lotijo enkrat letno tudi člani Planinskega društva, za kar potrebujejo dobrih 17 ur. Pri tem je izdal še svoje želje: »Že od lanskega leta me mika, da Šentiljsko pot pretečem. V bistvu ne vem zakaj me je tako pritegnila? Nekaj je v njej in to tako močno vleče, da jo hočem osvojiti. Vsekakor se del odgovora najde v neokrnjeni naravi, poteh in prekrasnim razgledom, ki jo nudi.«. To je bilo verjetno dovolj, da smo se člani TF začeli organizirat v skupino, ki se bi te napovedane lepote lotila. Seveda v tekaškem duhu.
Priprave so se začele. Rajko se je lotil raziskovanja poti po delih, naslednji pa se je izvidniško lotil poti Inot Klemenčič: »Čim sem našel čas sem opravil vsaj s polovičko poti. Startal sem v Šentilju, potem pa v Sladkem Vrhu presekal pot do Vranjega Vrha in do konca po poti nazaj v Šentilj«.
Na tek so se prijavili tudi tekači iz drugih delov Slovenije (Železniki, Trbovlje, Ljutomer …), vendar je bil zaradi napovedanega slabega vremena zgodnejši start za njih neugoden. Tudi Rajko iz Sladkega Vrha nazadnje ni mogel na pot z nami zaradi nenadnih službenih obveznosti, nas je pa zjutraj ob 6.20 pozdravil na startu pred gostilno Belna.
Po mescu dni od začetka pogovorov smo na pustno soboto 2. 2. 2008 ob 6.30 startali pri stari gostilni Belna v zasedbi: Inot Klemenčič (Maribor), Miro Režonja, Marko Renčelj in Zdravko Čufar (iz področja Občine Hoče-Slivnica). Imeli smo oprtane majhne tekaške nahrbtnike »camelbage« z vodo in anorakom za dež. Ker je bila še noč, smo prižgali naglavne svetilke. Na Novinah se zaradi teme nismo veliko zadrževali, čeprav smo se zavedali mističnosti tega kraja, zgodovine in energije, ki jo ima ta z gozdom poraščena planota. Tek po gozdu je bil pravi užitek. Seveda ni dolgo trajal, saj pot ni tekaška, temveč planinska. Vzponi in spusti so postali kar strmi, s suhim listjem posuta pot pa dokaj spolzka. Hiter planinski korak je bil večkrat primernejši od lahkotnega teka. Tek ob meji in stara karavla spominjajo na stare čase, celo na čase, ko smo še služili Jugoslovansko vojsko.
Kmalu se je zdanilo, da smo lahko uživali v panoramski poti, ki se je vzpenjala nad Muro in ji dajala mogočno podobo in kazala njeno lepoto. Za nas, ki nismo ravno iz tega kraja, je bil zanimiv pogled na stari Brod na Muri. Prvi resnejši odmor smo si privoščili po 12 km v Sladkem Vrhu, ko smo skočili na kavo, v trgovini pa nabavili še vodo. Kar hitro smo nadaljevali in prav nam je prišlo malo ravnine za tek. Kljub dobri označbi se nismo vzpenjali po blatni cesti do kontrolne točke pri kmetiji Sirk, temveč smo raje naredili še par fotografij ob Muri. Pot se kmalu odmakne od Mure in prikaže se povsem drugačna pokrajina. Takšne so prave Slovenske gorice – malo gozda, več travnika, sadovnjaki in vinogradi, nekaj velikih in več manjših kmetij pa kak ribnik ali potoček.
V daljavi se je prikazala impozantna Marija Snežna. Čeprav šele nekje na pol celotne ture (26 km), se je postavljala kot nek podcilj. In res smo si tam odmerili drugi odmor. V gostilni Snežinka je mlada gostinka pripravila odlično pizzo. Natočili smo še vodo in pot pod noge.
Naš član Marko je celotno traso prerisal v topografsko karto (1:25.000), vendar ker še po Šentiljski poti ni hodil in je še ni poznal, je bilo povsem možno, da je kaj narobe začrtal. Izkazalo se je zelo modro, da smo imeli zraven tudi natisnjen vodnik po Šentiljski poti, ki so ga na spletni strani objavili domači planinci: Večkrat je bilo dovolj, da smo vedeli vsaj to, da moramo zaviti levo ali desno. Sicer so bile markacije dosti pogoste, dopolnjevale pa so jih smerne table. Na poti čez gozd je bilo veliko listja (tu pa tam, kar celi zameti). Večkrat smo morali tudi mimo njiv, kjer se je blato lepilo za podplate. Nenehno smo pogledovali v nebo in hvalili, da nam vreme dokaj dobro služi. Okrog 13 ure smo prispeli do Kmetije Gaube (dobrih 39 km poti). Tu smo si ponovno vzeli čas za odmor in si privoščili odličen domač narezek pa še kapljico zraven. Mišice so se medtem ohladile in od tod je bilo prvič začutiti otrplost v nogah. Do Mrzlega studenca je šlo malo težje, nakar so se v klanec noge kar hitro ogrele. Ko smo se povzpeli na vrh nad Mrzlim studencem je bila za nami že cela maratonska razdalja (dobrih 42 km).
Tik preden smo se spustili v Kaniži do stare ceste Pesnica – Šentilj, nas je na poti poiskal Rajko, ki se je že vračal iz službe in nas spremljal dober kilometer, ter nas ujel v foto objektiv.
Rajko se ukvarja v prostem času tudi z vremenoslovjem in nam je v naprej napovedal, da se bodo po 12. uri pri nas začele pojavljati padavine. In res je bilo tako. Cesta je bila že mokra, saj je od Gaubeja naprej rahlo kapljalo, dež je pa čedalje bolj pral. Pod anoraki smo bili mokri od znoja, zunaj pa od dežja. Miro je imel največ moči in je pričel priganjati k hitrejšemu teku. Tudi v klanec več skoraj nismo hodili, razen na Brlogo. Čudovita razgledna točka nam ni nudila veliko užitkov in vendar jo je bilo lepo videti. Žig je bil pritrjen zraven skrinjice, ki je bila postavljena na dežju, po anoraku je curljal potoček, roke so bile popolnoma mokre in tako je tudi Dnevnik Šentiljske poti namočilo, nekaj odtisov štampiljk pa kar spralo. Pohiteli smo pod breg, kar je bilo posebej nevarno, saj so bila tla kot drsalnica. Kmalu smo prispeli do asfaltne ceste, po kateri se je pretakala voda v obliki potočkov. Padla je odločitev, da v Cirknici v zadnjih dveh kilometrih izpustimo sadjarsko pot in skrajšamo traso naravnost do Šentilja. Pri avtomobilu smo skočili v suha oblačila in pod streho na kozarček, kjer smo naredili kompletno analizo.
Pot je kondicijsko in orientacijsko dokaj zahtevna. Značilna je nenehna menjava ritma. Neto čas teka in hoje smo imeli približno 7 ur in 25 min, skupni bruto čas pa okrog 9 ur. Po grobem izračunu smo ocenili, da je za ca 1.800 višinskih metrov vzpona na razdalji 52 km. Celotno traso ocenjujemo na ca 55 km dolžine in smo se zaprisegli, da jo v lepšem vremenu ponovno premerimo.
Vsi lepih spominov smo prišli do spoznanja,da je vredno še večkrat ponoviti tek po Šentiljski poti.
Zdravko Čufar
Mariborska c. 44
2312 Orehova vas
cufar.radizel@siol.net
GSM: 031 320 228
Podatki:
Zdravko Čufar, Radizel, Mariborska c. 44, 2312 Orehova vas
Miro Režonja, Hotinja vas, Ul. 1. maja 5, 2312 Orehova vas
Marko Renčelj, Orehova vas, Mejna ul. __, 2312 Orehova vas
Inot Klemenčič, Obrežna ul. __, 2000 Maribor