Konec lanskega leta sem razmišljal, katerih planinskih tur bi se lotil v tem letu. Tako se mi je porodila misel o Slovenski planinski poti, katero sem do sedaj prehodil dvakrat in sicer prvič v dvajsetih letih, drugič pa v desetih letih. Vprašal sem se, ali je možno to pot prehoditi v enem letu? Če bi imel ob sebi še nekaj zanesenjakov bi bilo možno. Za idejo sta bila takoj navdušena Jože Bračko in Franc Zemljič, kasneje pa se je nad idejo navdušil še Ivo Pešl. Tako smo bili štirje sigurni kandidati. Ostali planinski prijatelji so se imeli namen pridružiti na nekaj posameznih etapah.
V začetku leta smo imeli pripravljen plan posameznih etap in približne termine, kdaj bi se podali na posamezno etapo. Tako smo imeli predvidenih 11 etap, katere bi naj prehodili od sredine aprila do konca septembra. Tudi kondicijsko smo se morali dobro pripraviti, saj smo imeli po okvirnem planu dnevno 8 ur hoje, to pa je nekaj več kot so običajne planinske ture. Plan je bil narejen, tako smo potem čakali na prvo planirano etapo.
Slovenska planinska pot od Maribora do Ankarana je prva vezna pot v Sloveniji, kakor tudi v Alpah. Pobudo za Slovensko planinsko pot je dal profesor Ivan Šumljak (1899-1984), starosta mariborskih planincev, publicist in predavatelj. Slovenska planinska pot (takrat se je imenovala Slovenska planinska transverzala) je bila ustanovljena leta 1953. Tako je lansko leto pot praznovala petdesetletnico. Celotna pot je označena z običajnimi Knafelčevimi markacijami in z dodano številko 1. Dolžina poti znaša okrog 800 km.
Prvo etapo od Maribora do Slovenj Gradca, torej čez Pohorje smo imeli v planu prehoditi sredi aprila. Toda narava nam je že na začetku pokazala rogove, saj se je dolgo zadržal sneg, tudi vreme je bilo slabo, tako da smo se na prvo etapo podali 7. maja. Začeli smo tam, kjer se pot tudi uradno začne in sicer v Radvanju. Do Ruške koče, kjer smo prenočili je pot potekala brez zapletov. Drugi dan se je začel z rahlim dežjem, ki je vmes prehajal v sneg. Od Peska do Ribniške koče smo imeli prave zimske razmere. Dež je prešel v sneg, spustila se je gosta megla, stari sneg pa se je udiral do pasu. Od Lovrenških jezer dalje smo imeli velike težave z orientacijo. Utrujeni in prezebli smo le prišli do Ribniške koče , kjer smo se zagreli ob topli peči. Naslednji dan se je naredilo lepo jutro, takšen pa je bil tudi dan do Slovenj Gradca. 1. etapa je bila pod streho.
Že naslednji teden, 13. maja smo se podali na drugo etapo in sicer od Idrije do Senožeč. Prvi dan smo šli do Koče na Hleviški planini, kjer nam je upravnik odprl kočo, da smo lahko prenočili (sicer je bila koča zaprta). Drugi dan smo pot nadaljevali preko Vojskega proti Golakom. Tu se nam je ponovilo Pohorje. Dan je bil sicer lep, toda bolj smo se dvigovali, več je bilo snega, ki se je zopet udiral. S težavo smo iskali markacije, ki so bile skrite pod snegom. Namesto njih smo našli na poti odtise medvedjih šap, zaradi česar nam je začelo srce hitreje biti. Te sledi so nas spremljale do vrha Golakov, do katerega smo po iskanju poti le prišli. Na srečo se nam na poti ni prikazal kosmatinec, saj si ga v tistem trenutku nismo želeli. Spustili smo se do Iztokove koče pod Golaki, kjer nas je pogostil upravnik Matjaž, planinec z dušo in telesom. Tretji dan smo prehodili pot preko Čavna, po Robu nad Vipavsko dolino do Koče na Javorniku. Četrti dan nadaljujemo preko Nanosa, kjer nas je spotoma malo zmočilo do Senožeč.
Tretjo etapo od Petrovega Brda do Idrije smo začeli 25. maja na Petrovem Brdu, kjer je prijetna planinska hišica in nam je prijala jutranja kavica. Od tam smo šli na Porezen, z njega do Bolnice Franje in do Ermanovca, kjer smo prenočili. Drugi dan nas je čakala pot preko Bevkovega vrha in Sivke do Idrije.
Zaradi slabih razmer v visokogorju (sneg) in slabih vremenskih napovedi smo morali predvidene etape prestaviti, nekatere pa tudi zamenjati. Tako smo se na četrto etapo čez Karavanke od Tržiča do Mojstrane odpravili komaj 26. junija. Ta etapa je bila prva, kjer nas je spremljalo lepo sončno vreme. Prvi dan smo se podali preko Dobrče in Begunjščice do Roblekovega doma. Nadaljevali smo čez Zelenico na Stol, z njega pa do Koče pod Golico. Bila je zelo dolga pot, z lepimi razgledi na Julijce, Kranjsko dolino in na Avstrijsko stran. Tretji dan smo pričakali sončni vzhod na Golici, nadaljevali pa mimo Rožce do Dovjega, kjer je grob Jakoba Aljaža. Z Dovjega smo naredili še nekaj korakov do Mojstrane, od tam pa se odpravili domov.
Peta etapa – 18. julija nas je vodila iz Slovenj Gradca do Rogovilca v Savinjski dolini. Šli smo na Uršljo goro in do Smrekovca, od tam pa drugi dan proti Raduhi, kjer smo na planini Javorje srečali starega znanca s planin Filipa. Vreme je bilo zopet lepo, Savinjske Alpe kot na dlani, vendar še ponekod pobeljene s snegom.
24. julija smo se odpravili na 6. etapo iz Jezerskega v Tržič. Začeli smo zgodaj, saj so bile za popoldne napovedane nevihte. Tako smo razmeroma hitro prišli na Storžič in navzdol do Doma pod Storžičem. Ker smo imeli še dovolj časa, smo se odpravili dalje na Tolsti vrh in Kriško goro, ta del je bil predviden za naslednji dan. Na koči na Kriški gori smo dočakali tudi nevihto, ko pa je pojenjala smo se v dežju spustili v Tržič.
Na 7. etapo od Rogovilca do Jezerskega čez cele Savinjske Alpe smo se odpravili 30. julija. Pot iz doline na Ojstrico in dalje na Planjavo je potekala brez posebnosti. Na poti iz Planjave proti Kamniškemu sedlu in dalje proti Okrešlju pa je bilo veliko na novo odtrganega kamenja. Moram poudariti, da smo na takšnih poteh uporabljali čelado. Na Okrešlju smo prespali, drugi dan pa nadaljevali pot na Križ, od tam pa na Skuto (proti vrhu veliko razpokanih in odlomljenih skal). S Skute smo se spustili do Cojzove koče na Kokrskem sedlu, tu smo prenočili, zgodaj zjutraj pa nadaljevali na Grintovec. Na njem smo ujeli sončni vzhod. Z Grintovca je bila zelo težavna pot proti Kočni (melišče, ponekod sneg). Vrh Kočne pa je bil od zimskih razmer in od delovanja strel skoraj raztreščen. Z vrha smo nadaljevali pot do Češke koče in dalje v Jezersko. S to etapo smo nadoknadili zamujeno in smo bili spet na tekočem glede na naš plan.
8. etapa od Mojstrane do Vršiča je bila planirana za tri dni, 9. etapa z Vršiča do Trente pa za en dan. Ker smo se čutili kondicijsko dovolj pripravljene, smo se dogovorili, da bomo ti etapi združili. 16. avgusta smo začeli pot zjutraj v Mojstrani in se povzpeli do Staničeve koče, od tam pa mimo Kredarice na vrh Triglava. Bil je lep sončen dan z lepimi razgledi na vse strani. Z vrha smo se spustili na Dolič, od tam v zatrep Zadnjice, ter se povzpeli do Luknje. Na poti smo seveda opazovali gorsko cvetje (na vseh etapah). S poti z Luknje na Bovški Gamsovec smo srečali kozoroge, kateri so nam pozirali za fotografiranje. Pozno zvečer smo po dolgi in naporni turi prišli na Pogačnikov dom na Križkih podih, kjer smo kar popadali v postelje. Naslednji dan smo se povzpeli na Razor, vsi vrhovi s Triglavom na čelu so se bleščali v soncu, spodaj po dolinah pa je bila megla, kot da bi gledal morje pod seboj. Žal se je ta megla kasneje dvignila, tako da smo na poti z Razorja na Prisojnik hodili v gosti megli, da nismo videli daleč pred seboj. S Prisojnika smo se spustili na Vršič. Noč je hitro minila, še v temi smo bili na poti proti Špički. Na vrh Jalovca smo prišli v lepem sončnem vremenu, le pihalo je precej na grebenu, tako da smo hodili po vseh štirih. Vrnili smo se do Špičke, od tam pa v dolino Trento in do Zadnjice. Za nami je bila najdaljša in najbolj težka etapa. Po tej etapi ni bilo več vprašanja, ali nam bo celotna pot uspela ali ne.
27. avgusta smo šli na 10. etapo iz Zadnjice do Petrovega Brda. Vzpeli smo se do Zasavske koče na Prehodavcih, od tam pa po dolini 7. jezer do koče. Bil je čudovit dan, vendar so bili vrhovi okrog Triglava pobeljeni s snegom, katerega je nekaj zapadlo prejšnji dan. Nadaljevali smo na Komno in čez Bogatinsko sedlo do Doma pri Krnskih jezerih. Drugi dan smo se odpravili na vrh Krna in do koče, do koder še vedno nosijo hrano s konji. S Krna smo šli na Batognico – znano po I. svetovni vojni. Tu še najdemo veliko ostankov od takratne vojne, od raztreščenih granat pa do človeških kosti. Ko to gledaš, se zamisliš, zakaj je bilo to potrebno, zakaj je umrlo toliko nedolžnih ljudi, ki so jih s silo spravili na fronto. Zamišljeni smo nadaljevali dolgo pot do Planine Razor. Tretji dan etape smo se povzpeli na Vogel, od dam na Rodico in do Črne prsti. Zopet smo bili deležni lepih razgledov, na levo Triglav z Julijci, Bohinjsko jezero, desno od nas Baška grapa, Porezen, v ozadju pa morje. Ob poti je bilo veliko planik, morali smo paziti, da jih nismo pohodili. S Črne prsti smo se preko Koble spustili v Petrovo Brdo.
Pred nami je zadnja – 11. etapa od Senožeč do Ankarana. Na to pot smo se podali 18. septembra, en teden prej, kot smo prvotno načrtovali. V sončnem vremenu, vendar v burji smo šli na Vremščico, z nje pa do Škocjanskih jam. Nadaljevali smo mimo kraških vasic na Slavnik, zadnji tisočak na poti. Tu smo opazovali sonce, ki je zahajalo nekje na obzorju nad morjem, naslednje jutro pa smo ga opazovali kako je vzhajalo nekje nad Snežnikom. S Slavnika smo šli do Socerba – starega gradu na Trstom, ki je bil pod nami kot na dlani. Nadaljevali smo do Ospa, našega znanega plezališča. Na poti nas je spremljal pogled na viadukt Črni kal, kateri je bil malo pred odprtjem. V Ospu nas je z domačim Refoškom postregla Elica Vehar, ki je drugače doma iz naših krajev, sedaj pa že dolgo živi v tej prelepi primorski vasici. Morali smo nadaljevati preko Tinjana, Škofij do Ankarana, kjer smo si v dnevnik odtisnili zadnji žig. Uspelo nam je! V morju smo si ohladili naše pregreto telo, voda je bila prijetna za kopanje.
Ko smo Slovensko planinsko pot začeli, so se nam začeli porajati dvomi, ali jo bomo končali, saj smo imeli velike težave z vremenom in prestavljanjem etap. Zato smo bili na koncu vsi toliko bolj veseli, ko smo pot končali. Ob tej priliki čestitam celotni ekipi za požrtvovalnost, posebej še Ivotu, ki je najtežjo etapo naredil s poškodovanimi rebri.
Na celotni poti dolgi 800 km smo v 25 dneh prehodili 235 ur. Premagali smo 18 vrhov nad 2000m, na celi poti pa naredili vzpona okrog 29.780m in spusta okrog 30.050m. Razlika med vzponom in spustom je višinska razlika med Mariborom in Ankaranom.
Na koncu bi se zahvalil PD Paloma, katero nam je delno pokrilo stroške prevozov.
Srečko Najmajster
Foto utrinke iz poti najdete tukaj!
