Pot smo začeli prav sredi gradbišča, saj se pod Pohorjem gradi in gradi. A kmalu nas je objel jesenski gozd in še malo višje toplo sonce. Koraki v kar strm breg so se izgubljali med pogovorom, smehom in petjem. Ko smo prisopihali do trikotne jase, nas je sonce že tako ogrelo, da smo slekli jopice in roke nastavili sončnim žarkom. Čas za malico, požirek vode in seveda – igro. Prirejena vlečnica nas je tako očarala, da smo se dogovorili, da se po poti nazaj vrnemo.
Potem pa do Lukca. Zdaj se je šele začel strm breg. A premagali smo ga pogumno, brez stokanja. Pa kako ne, saj nas je vsak naslednji korak nagradil s še lepšim razgledom na Maribor in Slovenske gorice. »Kje je Europark? Pekrska gorca, Kalvarija, Meljski hrib? Ali vidi kdo zg. Velko in Sv. Ano? Pa Ljubljanico?«
Pri Lukcu smo poštempljali dnevnike, vpisali podatke s poti, spet malicali in se čudili vratolomnim vožnjam »downhill« kolesarjev. »Jaz bi tudi…imam gorsko kolo,« se je slišalo.
Ob vrnitvi na Trikotno jaso smo si vzeli obilo časa za peskovnik, vlečnico, sladoled in sončenje. Po poti do vznožja Pohorja smo nato ubrali daljšo, a bolj položno pot. Šli smo po cesti, šumeli v kopicah jesenskega listja in klepetali.
Lep izlet je za nami, čeprav »samo« na Pohorje. In še ga bomo obiskali, saj nas je gondola visoko nad nami zelo navdušila!
Maja Trojner Besedić, prof.
OŠ Sladki Vrh
