26. 5. 2007
Bil je sončen in vroč dan. Vožnja z vlakom do Celja zjutraj in zvečer nazaj je bila prijetna. Srečali smo se skupino planincev iz Kungote.
V Celju smo se odločili, da se odpravimo po najzatevnejši poti proti Svetini. Hudičev graben je bil enkraten. Hoja po klinih, stena, prepadi, šumenje in prečkanje potoka, pravi podvig. Timi je ugotovil, da je pot prav adrenalinska. Uživali smo vsi, mladi in stari. Senca po strmem gozdu je prijala. Po slabih treh urah smo dospeli do krasnega Alminega doma na Svetini. Krasen razgled na Posavje, vasico Svetina, Celjsko kotlino. Domače vzdušje v domu, dobra hrana, ki je teknila. Pošteno smo se odžejali. Nato pa lahek sprehod po grebenih do Celjske koče. To je nov hotel. Množice pohodnikov uživajo na vročem soncu pred hotelom. Na plakatu preberemo, da izvajajo Dan za zdravje. Pravilno, si mislim. Kmalu se oglasijo zvoki ansambla, ljudje klepetajo, otroci se igrajo. Tudi mi uživamo, hladna pijača, sladoled, jabolka zastonj, igrala,.. Ampak kmalu je bilo treba naprej. V dolino se spustimo čez Suhi potok. Malo vode je še teklo v potočku. Na vročem soncu med listjem lezejo martinčki. Na glavo si otroci poveznejo velike lapuhove liste. Še malo namakanja prstov v vodi, zadnji požirki tekočine iz nahrbtnikov in že smo v bližini Celjskega gradu. Koraki ob Savinji so težki, noge so utrujene, sonce neusmiljeno pripeka. Na železniški postaji si privoščimo hladno pijačo za trud in pridnost. Vsi smo bili pridni hodci. Težav ni bilo, le na enih nogah so se pojavili žulji.
Med vožnjo domov klepečemo in strnemo vtise. »Naj« je bil Hudičev graben- torej srečno smo prehodili tudi zelo zahtevno pot! Lepo smo se družili.
Marija Mirič