Turo, katero sem načrtoval že julija, sem nekajkrat prestavil zaradi slabega vremena ob vikendih, tako da se je vedno bolj izmikala. Zato sva se z Radkom dogovorila, da jo opraviva ob prvem lepem vremenu in ne čakava na vikend. Zgodaj zjutraj sva se odpravila od doma in se zapeljala v dolino Kot. Še v temi sva pričela vzpon po poti proti Staničevem domu, ki se strmo dviguje. Končno sva prišla do odcepa za Rjavina, kjer sva si nadela samo varovalni komplet. Pot do vrha je namreč zalo zahtevna, vendar dobro varovana. Končno sva prilezla do vrha 2532m visoke Rjavine. Potem pa zopet spust in na drugi strani vzpon na predvrh Rjavine, visok 2530m. Nato je sledil spust proti Staničevem domu, kjer sva izgubila precej višinskih metrov. Nadaljevala sva proti Kredarici 2539m, na koči sva se najedla in malo odpočila, potem pa sva se odločila, da greva še na vrh Triglava. Noge so bile že utrujene, zato niso dovoljevale tako hitrega vzpona, kot sva ga želela. Čez Mali Triglav 2738m sva končno le prilezla na vrh našega očaka 2864m. Po počitku in razgledih z vrha sva se podala nazaj do Kredarice. Po desetih urah hoje – predvsem vzponov, sva ob osmih zvečer že popadala v postelje. Zjutraj sva vstala pred šesto uro in se podala proti Staničevemu domu, od tam pa po pobočju Begunjskega vrha preko Rjavčevih glav 2365m na Cmir 2391m. Vseskozi so naju spremljali čudoviti razgledi na Julijce okoli naju, predvsem pa na Triglav in njegovo severno steno. Globoko pod nama je ležala dolina Vrat. Po isti poti sva se vrnila do vznožja Begunjskega vrha, ter se povzpela tudi na ta vrh, visok 2460m. Z njega ponovno spust, ter vzpon na najin zadnji dvatisočak Visoko Vrbanovo špico 2405m. Sledil je povratek do Staničevega doma, kratka malica, potem pa dolg spust v dolino Kot. Bila je enkratna, vendar tudi zelo naporna tura.
Srečko Najmajster
0
0