Kdo ne pozna doline pod Poncami in naše Planice? Svet nad to dolino pa je večini neznan. Zato je tudi nas zamikalo, da pogledamo v to dolino od zgoraj. Odločitev je padla, gremo na Ponce. Ostalo je le še vprašanje od kod, ali iz Tamarja, ali iz Belopeških (Mangartskih) jezer. Z obeh strani traja vzpon 4 ure, doda do Tamarja je potrebno dodatno pešačit skoraj uro. Vožnja v Tamar ni več dovoljena, ker se dolina preveč onesnažuje. Tudi glede tega so razni okoljevarstveniki vse bolj na strani kapitala. Pozimi se delajo s teptalci namreč v Tamar tekaške proge, tudi motorne sani se uporabljajo, poleti pa je za avtomobile vožnja prepovedana. Torej gremo po Italijanski strani. Od zgornjega jezera vodi do koče Zacchi lepa pot, koča je obnovljena, tudi okolica urejena. Takoj nad kočo pa se prične strm vzpon, ki traja vse do vrha Visoke Ponce. Na vrh je speljana feratta, mi smo šli po »normalki« čez Planiško škrbino, kjer smo prvič pogledali na našo stran. Potem pa še strm vzpon po krušljivem terenu. Na vrhu čudoviti razgledi, najbolj seveda pritegne pogled na Jalovec. Sledil je spust v Planiško škrbino in potem kratek vzpon na Srednjo Ponco. Po počitku povratek v dolino, zaradi strmine je potrebna polna koncetracija vse do koče. V koči smo si privoščili zasluženo pivo, tokrat smo dali zaslužek sosedom namesto našim, nato pa le še kratek sprehod do avtomobila.
Srečko Najmajster