Že kakšno leto ali celo več je minilo, kar sem se z našo najstarejšo planinko Albinco, ki še vedno radi hodi z nami na planinske zlete, kljub temu, da jih ima že krepko čez sedemdeset, pogovarjal o Svečinski poti. Nekega dne mi je prinesla domov dnevnih in tako sem bil pečen. A nekako nikoli nisem našel časa , vedno je prevladovala Šentiljska. No letos sem se odločil, da je skrajni čas, da opravim tudi z njo, da bo v celoti in enem dnevu, pa je bilo tako ali tako jasno.
Z potjo sem pričel v Šentilju pri gostilni Belna ob sedmi uri zjutraj, od tam pa jo mahnil direktno na nam dobro znano Brlogo. Tokrat na Brlogi nisem žigosal dnevnika, žig Svečinske poti je namreč tik pod njo pri kmetiji. Lična skrinjica, za katero se je v nadaljevanju pokazala kot najbolj prepoznavna. Pot me je nato vodila na Plački Vrh, kjer sem zaman iskal skrinjico z žigom. Kasneje izvem, da se žig nahaja pod samim Plačkim Vrhom, pri manjši kmetiji jo imajo shranjeno v vrečki. Po neuspelem iskanju žiga nadaljujem pot proti Ciringi , kjer kmalu za tem najdem skrinjico z žigom brez problema pri kmetiji Vrezner. Pot nadaljujem proti Kopici, pod njo pa je pri Krenovih naslednji žig. Tudi tukaj iščem žig. Pozvonim pri novejši hiši, kjer mi kar povedo, da je žig v starejši hiši zraven. V njej je preša zraven na polici pa žig. Od tukaj naprej med vinogradi in sadovnjaki do Svečine in naprej do Špičnika do turistične kmetije Dreisibner, ki stoji na prečudovitem kraju s prekrasnim razgledom in srčkom v očeh. Od tam jo mahnem najprej po isti poti proti hudi luknji in naprej do Kungote, vmes še brez problema dobim žig v Slatinskem Dolu. Iz Kungote sem jo mahnil nato direktno do Urbana in do Brunčeka pod Urbanom. Šele doma pa ugotovim, da žig ni pri Brunčeku pod Urbanom, ampak dosti prej. Sledil je spust do Spodnje Kungote do gostilne Fifolt, kjer se tudi uradno prične Svečinska pot. Kmalu zatem dobim še zadnji žig pri Piberčniku. Ko ima človek že vse žige pod streho, no ja skorajda vse žige si je najlažje predstavljati, da je vsega konec. Pa ni bilo. Še kar nekaj časa je minilo, ko pa zagledam Brlogo vem da sem zmagal. Še zadnji spust do Šentilja in po dobrih 45 km in nekaj čez 9 ur čistega užitka je bilo za mano.
Rajko Koražija, 14,03.2011