Odločitev je padla, z Radkom sva se odločila, da opraviva nekaj zahtevnejšega. Pričela sva v Logarski dolini, pri domu planincev – cesta dalje ni bila prevozna, zato sva imela tri četrt ure več hoje. Pri slapu Rinka se je začel strmejši vzpon, po uri in pol sva bila na Okrešlju. Delal se je krasen dan, gore so sijale v soncu. Pri spomeniku ponesrečenim reševalcem si nadeneva dereze, opremiva s cepinom in se zagrizeva v strmino. Na daleč je bilo videti, da je pot shojena, vendar je videz varal. Bila je narejena nekakšna drča od predhodnih pohodnikov, ki so se peljali navzdol po ta zadnji, ko so se vračali. Zato sva si morala na novo utrjevati pot po mehkem snegu, ki je bil na trdi podlagi. Fizično in psihično naporna pot vse do vrha žleba. Premagati je potrebno približno 550 višinskih metrov strmine naklona okrog 45 stopinj. Vendar vse muke poplačajo čudoviti razgledi. Z vrha Turskega žleba sva se podala še proti Rinkam, premagala sva prvo vzpetino in prišla na okrog 2200m, kjer sva obrnila. Če bi šla še na katero od Rink, se nama časovno ne bi izšlo. Pot nazaj po strmini je bila še nekoliko težja, vendar šlo je hitreje kot navzgor. Zadnji del poti sva se tudi midva malo peljala po ta zadnji. Potem pa navzdol in do avtomobila. Utrujena, vendar zadovoljna sva se odpeljala proti domu.
Srečko Najmajster