V zgodnjem jutru smo se zbrali na železniški postaji v Mariboru. Sedemnajst se nas je nabralo; trinajst otrok in štirje odrasli spremljevalci. S »ta hitrim« vlakom odpravili iz Maribora. Kmalu smo bili v Hrastniku.
V sončnem jutru smo jo preko Save ubrali v strm gozdnat breg, ki se je bolj in bolj postavljal pokonci. Napis na skali »Korajža velja« nas je spodbudil, da smo naredili še nekaj korakov in prišli do prve vasi Matica, nato pa zložneje v breg.
Po poti so nas pozdravljali bohotni telohi, skromni mali zvončki in opojni vonj noric. V daljavi se nam je že prikazoval oddajnik na vrhu Kuma. A pot do njega se je še kar vlekla. Snežne zaplate, malo blata – pa smo bili na vrhu.
Od sicer neponovljivega razgleda pa nič. Gosta megla je obdajala vrh, zato smo jo brž ucvrli v toplo kočo. Čaj, malica, žigi, dnevniki. Spremljanje smučarskih skokov. Zaradi mraza še nekaj minut igre na igralih, nato pa…
Navlekli smo rokavice in kape ter jo mahnili navzdol. Skozi gozd, kjer smo zaznali značilen vonj čemaža, v čarobno in spokojno Čebulovo dolino. Tu so nas pozdravljale preproge belega spomladanskega žafrana. Pot ni bila prestrma, zato je bilo obilo priložnosti za klepet, igro in vrsto neumnosti. Prisluhnili smo pticam…najbrž so te pregnale gosto meglo in nebo nad nami je bilo vse bolj prijazno. A sonce se ni hotelo prikazati.
Zadnja strmina je dodobra načela naše noge…ovinek za ovinkom po strmi, ozki poti, mestoma nasuti s suhim listjem. Pazljivost na vsakem koraku ni bila odveč in po dobri uri smo stopili na cesto v Trbovljah. »Končno!«
Počakali smo še vlak in… »Kum, ti zasavski in dolenjski Triglav, kmalu spet nasvidenje!«
Maja Trojner